V sklopu predmeta Specialistična vožnja so študentje programa Varovanje izvedli trening varne vožnje v Centru varne vožnje ZŠAM Celje na Ljubečni. Po predhodnih teoretičnih usmeritvah, ki so jih pridobili med predavanji, so teorijo preizkusili tudi v praksi in osvežili veščine, za katere so bili prepričani, da jih odlično obvladajo. Ali jih res, so kmalu ugotovili. Po pravilni namestitvi v vozilih (višina, naklon, razdalja do pedal in volana, naslon za glavo, varnostni pas …) so najprej vozili slalom med stožci in bili pozorni na pravilno vrtenje volana. Sledil je preizkus zaviranja na suhi podlagi in zaviranje v sili, pri čemer se je pokazalo, kako se zavorna pot bistveno skrajša, vendar le ob pravilnem zaviranju, ki so ga študentje dobro tudi natrenirali. V nadaljevanju so morali ustaviti vozilo čim bliže oviri (predstavljali so si steno garaže), tako blizu, kot so mislili, da je možno, in prišli do spoznanja, da ni čisto preprosto ustaviti tik pred oviro, in da pri tem ne pomagajo niti parkirni senzorji, kar je spet dokaz, da z vozilom še vedno upravlja človek in da asistenčni pripomočki niso vsezveličavni nadomestek voznika.

Sledil je preizkus zaviranja v sili. Sprva študentje niso vedeli, v kaj se podajajo. Dobili so le navodilo, da s hitrostjo okoli 30 km/h uro peljejo po stezi. Ko so pripeljal v bližino predavatelja, je ta pred njihovo vozilo vrgel penasto kocko (simulacija žoge, ki se skotali na vozišče z otroškega igrišča). Vsi so preizkusili enako vajo. Nekateri bolj, drugi manj uspešno. Vsekakor pa je vsem malo narasel pulz in se je sprostilo nekaj adrenalina. Kot je bilo pričakovano, so vsi postopoma povečevali hitrost in vedno bolj zavzeto in pravilno izvedli zaviranje v sili. Vaja je posebej pomembna za spoznanje, kako reagira vozilo in tudi kakšen je zvok ali pokanje (aktivacija zavornega asistenčnega pomočnika), da le to ne bi vplival na voznika in da ta ne bi reagirali v bojazni, da je z vozilom nekaj narobe.

Po tej adrenalinski vaji je sledila še ena »suha« vaja. Študentom je bilo omogočeno preizkusiti »pijana očala«, to so očala, ki so pripomoček pri simulaciji opitosti. Preizkusili so dvoje očal, ena, ki simulirajo opitost med 0,7 in 1.0 promilom, ter druga, ki simulirajo opitost okoli 2,5 promila Z njimi so morali hoditi med stožci (zgolj štirimi), se nato obrniti in vrniti, dvigniti s stožca teniško žogico, nato pa še enkrat med stožci do zadnjega, na katerega so morali položiti žogico. Kljub temu, da so bili vsi brez kapljice alkohola v organizmu, jim je to predstavljalo kar zahtevno nalogo. Videli so svojo nezanesljivo ravnanje, svojo zapletajočo hojo, zaletavanje v stožce in prevelike loke okoli stožcev. Skratka v povsem treznem stanju so ugotovili, kako približno bi se obnašali in ravnali pod vplivom alkoholnih pijač. Pobudo, da z očali poskusijo še vožnjo med stožci, so vsi odločno odklonili. Niso bili pripravljeni »tvegati«.

Z nekaj vajami so študentje spoznali namen in pomen osnovnih elementov, ki jih morajo kot vozniki upoštevati. Morda pa smo le koga spodbudili, da bo svoje znanje še nadgradil na kakšnem dodatnem treningu varne vožnje.